Prof. dr. Mitja Ruzzier iz Fakultete za management Koper, Jose Antonio Morales, podjetnik in promotor zagonskih podjetij, in Jakob Gajšek, direktor ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja in soustanovitelj ABC Acceleratorja, torej smetana slovenske startup scene, so v intervjuju razglabljali o tem kako in zakaj v Sloveniji propadajo zagonska podjetja.
Tako kot drugod po svetu, tudi v Sloveniji propadajo zagonska podjetja. Vprašanje ostaja kaj se zgodi po njihovem neuspehu. Z njimi, propadlimi upi, idejami in vloženimi sredstvi se v Sloveniji ne ukvarja resno niti resorno ministrstvo, niti za to nimajo sredstev ostali deležniki.
Žal novopečeni podjetniki tudi v Sloveiji niso izjema pri (ne)pripravljenosti za učenje iz izkušenj drugih. Vseeno je nujno, da se občasno predstavi tudi negativna izkušnja, saj se morda s tem prepreči kakšna nova slabo izpeljana poslovna zgodba.
Na vprašanje “Zakaj pri nas propadejo startup -i?” Mitja Ruzzier odgovarja da predvsem zaradi težav z ekipo, ki zasnuje in vodi novo podjetje. Sledi nejasno razumevanje potreb kupcev in realnega problema, ki ga produkt rešuje, nepravilna ocena velikosti trga (problem-solution in product-market- fit). Številni zagonci pri poslovnih načrtih ne upoštevajo posredne konkurence, ki zadovoljuje iste potrebe kupcev, in pa prevečkrat se srečujemo z »nice-to have« rešitvami. Gajšek dodaja da večinoma propadejo zato, ker ugotovijo, da trga ni, včasih se sprejo ali pa obupajo, ker je delo težko. V resnici jim (vsaj tistim na začetku) redko zmanjka denarja; prej volje, dodaja.
Iz teh odgovorov je jasno razvidno, da so razlogi za propad Slovenskih zagonskih podjetij podobni, če ne celo enaki kot v tujini kjer se na seznamih najpogostejših razlogov za propad zagonskih podjetij najpogosteje znajdejo: ni potrebe na trgu, pomanjkanje denarja, napačna ekipa, težave s prodajo in dejstvo, da jih je prehitela konkurenca.
Tako Ruzzier kot Gajšek tako menita, da je statistika propadanja slovenskih zagonskih podjetij podobna kot v tujini, čeprav dejanskih podatov nimata. Gajšek še dodaja, da verjetno večina ne preživi prvega leta oziroma leta in pol. Podobno je tudi v obratni smeri – podjetja, ki preživijo, načeloma začnejo pokrivati stroške v roku 3-5 let, kar je primerljivo s tujino.
Na vprašanje ali so podjetja, ki so so vključena v pospeševalnike, uspešnejša, soglasno tako Ruzzier kot Gajšek odgovarjata pozitivno, pri čemer Gajšek izpostavi dva ključna razloga: pospeševalnik je odlična pot za iskanje nadaljnjih investicijskih sredstev ali za pridobivanje poslovnih partnerjev; startupu daje pospeševalnik povezave, pa tudi kredibilnost, hkrati pa pomaga tudi to, da pospeševalniki delajo selekcijo startupov, ki jih sprejmejo, saj tiste, v katerih ne vidijo potenciala, zavrnejo. S tem se strinja tudi Morales, ki pravi da imajo nova podjetja dve osnovni potrebi, da lahko povečajo svoje možnosti za uspeh: uspešen podporni sistem, predvsem skupnost podobnih si podjetnikov, ki jim ti pripadajo, širijo izkušnje in si delijo podobno usodo, usposabljanje za obvladovanje osnov posla in podjetništva, pa tudi razumevanje smotra in družbene odgovornosti, osebnostna rast, družbeni vpliv itd.
Med glavne probleme potencialnih novih podjetnikov, ko se odločijo za ustanovitev zagonskega podjetja po mnenju Ruzzier-a sodijo pomanjkanje izkušenj in denarja, ter dejstvo da ne znajo oceniti, kaj in kdaj je pomembno, da se lahko osredotočijo. Za vse stvari pa jim primanjkuje časa. Zagotovo jim tudi manjka kredibilnosti in povezav. Podobno meni Gajšek, ki izpostavi 5 večjih težav: gradnja ekipe, dostop do trga, zmožnost prodaje, motivacija, financiranje začetnih stroškov (predvsem razvoja, pa tudi vstopa na trg).
Tako Ruzzier kot Gajšek kot najprimerjnejšo obliko za podjetje vidita ustanovitev d.o.o., čeprav ima tudi ta določene pomankljivosti, vezane na specifike zagonskega podjetništva. Gajšek tako še meni, da je dobra rešitev tudi d.d., ampak je predrag.
Različni viri financiranja gotovo vplivajo na uspešnost zagonskega podjetja. Vendar Ruzzier izpostavi, da pri tem težko govorimo o pravilih saj sev iri in oblike financiranja med seboj zelo razlikujejo in so primerni za podjetja v različnih fazah razvoja. Tako npr. VC prinese po navadi tudi druge svari, kot so znanje, povezave. Pri bankah (dolžniškem financiranju) se ti nihče ne vpleta v upravljanje, množično financiranje pa ti daje možnost tržne validacije. Vsaka oblika ima torej svoje prednosti in slabosti. Podobno meni tudi Gajšek, ki pravi da denar vpliva na uspeh samo iz vidika tega, da startupu podaljša življenjsko dobo in ta v njej potem lahko nekaj doseže. Več od denarja je za uspeh vredna druga pomoč, ki jo prinesejo investitorji – torej povezave, znanje, kredibilnost. Tu ni ogromne razlike med tem, kaj doda VC ali angel (oz skupina le-teh), odvisno je predvsem od povezav te osebe. Množično financiranje je zato lahko (pa tudi ne nujno) slabša opcija, ker startup nima nekoga, ki bi lahko pomagal, ampak množico oseb, s katerimi skoraj nima stika.
Čeprav so v zadnjem času pogoste digitalne rešitve pa ne Gajšek ne Ruzzier ne mislita, da je preživetje podjetja verjetnejše, če posel bazira na spletni rešitvi. Ruzzier sicer pravi, da je pri spletnih rešitvah mogoče hitrejše iterirati in priti od ideje do prototipa in MVP-ja, kar se kaže tudi v nivoju predstavljenih idej in posledično neuspehih.
Vsi trije sogovorniki so mnenja, da so ukrepi za spodbujanje ustanavljanja in uspešnejši razvoj zagonskih podjetij s strain države in EU dobrodošli, vedar pa je treba preverjati ali v praksi delujejo in jih konsisteno izvajati. Morales še posebej izpostavi prednost prostega pretoka stvari in ljudi, ki je poleg konkurenčne prednost lahko tudi vir navdiha, medsebojno oplemenitenje idej in povečanje pomena evropskega državljanstva.
Celoten intervju si lahko preberete tu: https://novipodjetnik.si/startup-zakaj-propadejo-zagonska-podjetja/?fbclid=IwAR29hWYt6p2TM2ZXrp0FSZUN8wiMyjeLuiaxeXM67G5yJBhjdUwfQ22bf_Y